Prva stran Preventiva Nasveti in strokovna pomoč Prepoznavanje bolezni Projekti Povezave O nas

Kako se odzivati, če je za rakom zbolel vaš prijatelj ali sorodnik? 

Seveda je velikokrat težko najti prave besede – verjetno je najbolje obnašati se do človeka kot prej, ko še za bolezen niste vedeli. Če boste izrazili svoje lastne strahove in skrbi, bo to za bolnika še slabše, ker ga boste še dodatno obremenili. Pravzaprav lahko partner ali prijatelj naredi največ, če bolnika pozorno posluša o vsem, kar ta želi povedati oziroma se pogovoriti. Ne govorite preveč, ne izražajte svojih strahov in skrbi. Najbolj pomembno je, da daste bolniku vedeti, da ste ga pripravljeni poslušati ko si bo to želel in da ste mu vedno pripravljeni pomagati.

Kako se pogovoriti z otroci?

Seveda je pogovor odvisen od njihove starosti – zelo majhni otroci seveda bolezni ne razumejo in jim je potrebno razložiti le zakaj je njihov starš ali prijatelj moral v bolnišnico. Nekoliko starejši otroci bodo želeli vedeti več – v pomoč vam bo enostavna zgodba o »dobrih in slabih celicah«. Seveda je treba vsakemu otroku pojasniti kaj se bo dogajalo, ko boste odsotni zaradi bolezni (operacija, kemoterapija) – kdo bo v tem času skrbel zanje, jim skuhal, ki odpeljal v šolo… Prav tako jim je potrebno pojasniti, za vašo bolezen niso krivi oni! To je izjemno pomembno! Tudi če tega ne pokažejo navzven, otroci namreč pogosto občutijo kot da so za vašo bolezen na nek iracionalen način krivi oni.Sicer pa potrebuje večina otrok, ki so starejši od 10 let, že kar natančno pojasnilo, kaj se dogaja oziroma, kaj je narobe z vami. Z najstniki je seveda drugače, ker so sposobni razumeti že veliko več. Zelo verjetno jim je v tem obdobju, ki je zanje težko že brez soočanja z resno boleznijo nekoga ki jim je blizu, potrebno pomagati. Ker se v puberteti osamosvajajo od odraslih, bodo zelo verjetno v precepu med dvema skrajnostima: po eni strani jih bo skrbelo za vas, po drugi pa jih narava najstništva sili v to, da postajajo neodvisni. Kako jim torej pomagati? Pri večini otrok te starosti največ zaleže odprt in neposreden pristop. Njihova reakcija bo pogosto nepričakovana, saj se lahko zaprejo vase in v molk, ampak to je njihov način soočanja z močnimi čustvi, ki privrejo na dan, ko se soočijo s stanjem. V vsakem primeru morate vedeti da otroci, tudi najmlajši čutijo, da je nekaj narobe (tudi če pred njimi bolezen skrivate). Nikar jih ne pustite nevedne, ker si bodo sami zelo verjetno ustvarili še veliko hujšo sliko, kot je v resnici.