Prva stran Preventiva Nasveti in strokovna pomoč Prepoznavanje bolezni Projekti Povezave O nas

Popolnoma normalno je, da vas ob diagnozi rak preplavijo številna čustva – gre za proces, skozi katerega gre vsak bolnik, pa tudi večina njegovih bližnjih. Diagnozo tako resne bolezni je seveda težko sprejeti, zato se bo vse skupaj najprej zdelo kot da ni res; da gre le za nočno moro. Kasneje se bodo v procesu soočanja z rakom v vašem doživljanju menjavala številna čustva, od prvotnega šoka in zanikanja, jeze, občutkov krivde, do trenutka, ko se boste dejstvo, da ste zboleli sprejeli in bolj ali manj ustrezno ukrepali.

Šok in zanikanje bolezni

Ker večina izmed nas o raku razmišlja kot o bolezni drugih (nam se to ne more zgoditi), je šok praviloma prva naša reakcija, ko nas obvestijo, da smo zboleli za rakom. Kar nekaj časa je potrebno, da se soočimo z dejstvom, da imamo raka in se nehamo spraševati »Zakaj ravno jaz« in si dopovedovati »Saj ne more biti res«. V obdobju šoka in zanikanja se zato veliko bolnikov o bolezni sploh ne želi pogovarjati, še posebej odklanjajo pogovor na to temo s svojimi bližnjimi.

Strah in negotovost

Žal je diagnoza rak v družbi še vedno stigmatizirana. Večina ljudi se zato ob diagnozi rak najprej vpraša »Ali bom umrl?«. Večina izmed nas je seveda slišalo številne zgodbe in pričevanja o ljudeh, ki so zboleli za rakom. V resnici velik delež teh informacij ni popolnoma resničnih ali pa sploh ne držijo. Seveda je dejstvo da je rak resna bolezen, vendar pa hkrati drži, da lahko številne oblike raka danes že zdravimo. Tudi vrste raka, ki niso ozdravljive lahko pogosto uspešno nadzorujemo in bolniki lahko, s pomočjo ustrezne obravnave, živijo vse dlje. Čustvo negotovosti in strahu sta normalnain sta posledica nove situacije, ki je ne poznamo in ne vemo kako se bo razvijala. Tudi zdravnik v fazi bolezni, ko preiskave še niso opravljene, le težko napove natančno, kako se bo bolezen razvijala pri vas. To je namreč odvisno od oblike raka, stadija (kdaj je bila bolezen odkrita) in od vaše telesne kondicije ter želje po ozdravitvi. Prav tako je, navkljub statističnim podatkov kliničnih raziskav, na osnovi katerih poskuša zdravnik napovedati kako se bo bolezen razvijala pri vas, vsak človek enkraten. Prav zaradi dejstva, da ste tako vi, kot vaša bolezen enkratni, ne gre obupati tudi ob slabi zdravniški napovedi.

Poleg strahu pred smrtjo se večina bolnikov najbolj boji bolečine, ki pogosto spremlja rakava obolenja. V resnici je tako, da je mogoče kronično bolečino dobro nadzorovati, nekatere oblike raka pa sploh ne spremljajo bolečine. Vsekakor vedite, da dejstva največkrat še z daleč niso tako strašljiva, kot si ponavadi predstavljamo. Najbolje je, da se o strahovih in negotovosti odkrito pogovorite z najbližjimi in zdravnikom.

Zanikanje

»Z mano pravzaprav ni nič narobe« in »Jaz sploh nimam raka« sta stavka, ki si jih dopovedujemo v fazi zanikanja bolezni. V tem obdobju se bolnik ne želi pogovarjati o bolezni in samega sebe prepričuje, da je zdrav. Če se počutite tako, potem povejte ljudem v okolici, da se o bolezni ta čas pač ne želite pogovarjati. Včasih je lahko stanje drugačno in bolezen zanikajo svojci – obnašajo se tako, kot bi ignorirali dejstvo, da imate raka. Takšno obnašanje okolice je lahko zelo neprimerno, še posebej če bolnik pričakuje podporo svojih bližnjih. V tem primeru je najbolje, da svojcem pojasnite, da veste kaj se dogaja z vami – da imate raka – in jim poskušate povedati, da potrebujete in želite njihovo podporo in pomoč.

Jeza

»Zakaj sem med vso množico zbolel ravno jaz?« je vprašanje, ki si ga z občutkom jeze ali besa v določenem obdobju zastavlja prav vsak bolnik z rakom. Sicer pa je jeza čustvo, ki lahko prekrije druga, bolj boleča občutja, kot sta strah in žalost. Jezo lahko največkrat brez večjih posledic izlijemo na naše najbližje, pogosto pa se po soočanju z rakom jezimo tudi na zdravnika in osebje. Verni ljudje lahko občutjo jezo tudi proti bogu – ne najdejo namreč opravičila za to, da so ravno oni zboleli za rakom. Seveda ni nobenega razloga, da bi imeli zaradi občutka jeze in razdražljivosti občutek krivde, vendar pa morate vedeti, da vas bodo lahko svojci narobe razumeli – lahko se namreč zgodi, da bodo imeli občutek, da se jezite na njih, ne pa na bolezen, ki vas je prizadela. Prav je, da jim poveste, da niste jezni na njih. Če tega niste sposobni, jih lahko prosite, naj si preberejo ta tekst – pomagal jim bo razložiti čustva, s katerimi se vi prav zdaj soočate!

Obtožbe in občutek krivde

»Če ne bi (kadil,..), potem me ta bolezen ne bi doletela«.Takšne in podobne misli begajo bolnike z rakom, ki jih muči občutek krivde in za stanje obtožujejo sebe ali druge. Vendar pa je za razvoj raka v resnici navečkrat krivih veliko dejavnikov, pomembno vlogo pa ima tudi dedna predispozicija. Vsekakor je najbolj pomembno, da sprostite čustva, ki vas mučijo in se soočite s stanjem. Vzroki, za katere mislite, da so pripeljali to bolezni so v preteklosti – naredite vse, da jih z njimi ne boste živeli naprej!

Izolacija in depresija

Lahko se zgodi, da si boste želeli v določenem obdobju bolezni biti sami s seboj. To bodo vaši bližnji in prijatelji težko sprejeli, ker bodo hoteli biti ob vas. Pomembno je, da jim poveste, da želite biti sami – svoje občutke in misli boste delili z njimi drugič, ko boste za to pripravljeni.Lahko se zgodi, da boste zapadli v stanje depresije, ko seveda ne boste želeli govoriti z nikomer – če gre za takšno stanje je prav, da se dogovorite z zdravnikom, ki vam lahko pomaga z zdravili - antidepresivi (povezava: dodatno zdravljenje - paliativa: zdravila). Depresija je pogosto stanje, v katero lahko zapadejo bolniki z rakom – pomembno je vedeti, da vam lahko pomagajo!

Prilagajanje na življenje z rakom

Pri različnih ljudeh je potrebno različno dolgo obdobje, da se soočijo z boleznijo in s čustvi, ki se pojavijo in intenzivno izmenjujejo tako po postavljeni diagnozi, kot tudi po različnih vrstah zdravljenja (operacije, obsevanja, kemoterapija oz t.i. sistemsko zdravljenje – povezava: rak pljuč-načini zdravljenja). Kljub dejstvu, da ima večina onkoloških zdravljenj pogoste in včasih resne neželene učinke, pa večina bolnikov ob zdravljenju uspe nadaljevati z bolj ali manj normalnim življenjem. Seveda pa je prav, da se sprijaznite z dejstvom, da vas lahko določeno zdravljenje (kemoterapija) izčrpa in si zato vzemite čas za počitek. Če ne boste zmogli sami, prosite prijatelje in svoje bližnje za pomoč – v obdobjih po intenzivnem in agresivnem zdravljenju je popolnoma normalno, da boste včasih močno izčrpani. Pravi prijatelji vas bodo razumeli in vam bodo pomagali!